[Latinsko ime] Zingiber Officinalis

[Specifikacija] Gingeroli 5,0%

[Videz] Svetlo rumen prah

Uporabljeni del rastline: korenina

[Velikost delcev] 80 mesh

[Izguba pri sušenju] ≤5,0 %

[Heavy Metal] ≤10 PPM

[Shranjevanje] Hraniti v hladnem in suhem prostoru, stran od neposredne svetlobe in vročine.

[Rok uporabnosti] 24 mesecev

[Paket] Pakirano v papirnate bobne in dve plastični vrečki v notranjosti.

[Neto teža] 25 kg/boben

[Kaj je ingver?]

Ingver je rastlina z olistanimi stebli in rumenkasto zelenimi cvetovi. Začimba ingver izvira iz korenin rastline. Ingver izvira iz toplejših delov Azije, kot so Kitajska, Japonska in Indija, zdaj pa ga gojijo v delih Južne Amerike in Afrike. Zdaj ga gojijo tudi na Bližnjem vzhodu za uporabo kot zdravilo in s hrano.

[Kako deluje?]

Ingver vsebuje kemikalije, ki lahko zmanjšajo slabost in vnetje. Raziskovalci verjamejo, da kemikalije delujejo predvsem v želodcu in črevesju, vendar lahko delujejo tudi v možganih in živčnem sistemu za nadzor slabosti.

[Funkcija]

Ingver je med najbolj zdravimi (in najbolj okusnimi) začimbami na planetu. Poln je hranilnih snovi in ​​bioaktivnih spojin, ki imajo močne koristi za vaše telo in možgane. Tukaj je 11 zdravstvenih koristi ingverja, ki jih podpirajo znanstvene raziskave.

1. Ingver vsebuje gingerol, snov z močnimi zdravilnimi lastnostmi
2. Ingver lahko zdravi številne oblike slabosti, še posebej jutranjo slabost
3. Ingver lahko zmanjša bolečine v mišicah
4. Protivnetni učinki lahko pomagajo pri osteoartritisu
5. Ingver lahko drastično zniža krvni sladkor in izboljša dejavnike tveganja za bolezni srca
6. Ingver lahko pomaga pri zdravljenju kronične prebavne motnje
7. Ingver v prahu lahko občutno zmanjša menstrualne bolečine
8. Ingver lahko zniža raven holesterola
9. Ingver vsebuje snov, ki lahko pomaga pri preprečevanju raka
10. Ingver lahko izboljša delovanje možganov in ščiti pred Alzheimerjevo boleznijo
11. Aktivna sestavina v ingverju lahko pomaga v boju proti okužbam

Stevia rebaudiana je splošno znana kot Madhu Tulsi. To se pogosto goji zaradi sladkih listov. Stevia in sončnica pripadata družini Asteraceae. Sladko zelišče Stevia postaja glavni vir naravnega sladila kot nadomestek sladkorja. Hitro nadomešča kemična sladila, kot so Splenda, saharin in aspartam. Rastlina izvira iz tropskih in subtropskih regij Severne in Južne Amerike. V rodu Stevia je približno 240 vrst. Veliko ga gojijo v državah, kot so Brazilija, Kolumbija, Paragvaj in Venezuela. V Venezueli se uporablja že več kot 1500 let. Listi stevije so 20- do 25-krat slajši od običajnega sladkorja. Izvleček stevije Rebaudioside-A je približno 300-400-krat slajši od običajnega sladkorja. Tudi sladkost stevije je čutiti dolgo časa.
Za stevio se razvija dober trg doma in v tujini. To je žarek upanja za bolnika s sladkorno boleznijo. Ker je naravni vir sladila. Uporablja se tudi za zdravljenje bolnikov z debelostjo in visokim krvnim sladkorjem. Po zaužitju stevije kot sladila kot nadomestka običajnega sladkorja se raven sladkorja ne poveča. Zamenjava in ponovna sajenje
V naslednjih letih bodo nekatere rastline zaradi različnih razlogov odmrle, te vrzeli je treba takoj zapolniti z dobro razvitimi sadikami. Odvisno od vrste tal in upravljanja bo produktivnost po 5 letih upadla in to je treba nadomestiti z novim nasadom.
Punjab, Haryana, Madhya Pardesh, Tamil Nadu……

Kaj je BIOPOLIMER? Kaj pomeni BIOPOLIMER? BIOPOLIMER pomen – BIOPOLIMER izgovorjava – BIOPOLIMER definicija – BIOPOLIMER razlaga – Kako se izgovori BIOPOLIMER?

Vir: članek Wikipedia.org, prilagojen pod licenco https://creativecommons.org/licenses/by-sa/3.0/.

Biopolimeri so polimeri, ki jih proizvajajo živi organizmi; z drugimi besedami, so polimerne biomolekule. Ker so polimeri, biopolimeri vsebujejo monomerne enote, ki so kovalentno povezane in tvorijo večje strukture. Obstajajo trije glavni razredi biopolimerov, razvrščeni glede na uporabljene monomerne enote in strukturo nastalega biopolimera: polinukleotidi (RNA in DNA), ki so dolgi polimeri, sestavljeni iz 13 ali več nukleotidnih monomerov; polipeptidi, ki so kratki polimeri aminokislin; in polisaharide, ki so pogosto linearno vezane polimerne strukture ogljikovih hidratov.

Celuloza je najpogostejša organska spojina in biopolimer na Zemlji. Približno 33 odstotkov vse rastlinske snovi je celuloza. Vsebnost celuloze v bombažu je 90 odstotkov, v lesu pa 50 odstotkov.

Glavna razlika med biopolimeri in sintetičnimi polimeri je v njihovi strukturi. Vsi polimeri so sestavljeni iz ponavljajočih se enot, imenovanih monomeri. Biopolimeri imajo pogosto dobro definirano strukturo, čeprav to ni odločilna lastnost (primer: lignoceluloza): natančna kemična sestava in zaporedje, v katerem so te enote razporejene, se v primeru proteinov imenuje primarna struktura. Številni biopolimeri se spontano zvijejo v značilne kompaktne oblike (glej tudi »zvijanje beljakovin« ter sekundarno in terciarno strukturo), ki določajo njihove biološke funkcije in so na zapleten način odvisne od njihovih primarnih struktur. Strukturna biologija preučuje strukturne lastnosti biopolimerov. V nasprotju s tem ima večina sintetičnih polimerov veliko enostavnejše in bolj naključne (ali stohastične) strukture. To dejstvo vodi do porazdelitve molekulske mase, ki manjka v biopolimerih. Ker je njihova sinteza v večini in vivo sistemov nadzorovana s postopkom, ki ga vodi šablona, ​​so si vsi biopolimeri neke vrste (recimo en specifičen protein) enaki: vsi vsebujejo podobna zaporedja in število monomerov in imajo torej vsi enako maso. Ta pojav se imenuje monodisperznost v nasprotju s polidisperznostjo, ki jo najdemo pri sintetičnih polimerih. Posledično imajo biopolimeri indeks polidisperznosti 1.

Konvencija za polipeptid je, da se njegovi sestavni aminokislinski ostanki navedejo tako, kot se pojavljajo od amino konca do konca karboksilne kisline. Aminokislinski ostanki so vedno povezani s peptidnimi vezmi. Protein, čeprav se pogovorno uporablja za označevanje katerega koli polipeptida, se nanaša na večje ali popolnoma funkcionalne oblike in je lahko sestavljen iz več polipeptidnih verig kot tudi iz posameznih verig. Beljakovine je mogoče modificirati tudi tako, da vključujejo nepeptidne komponente, kot so saharidne verige in lipidi.

Konvencija za zaporedje nukleinske kisline je, da se nukleotidi navedejo tako, kot se pojavljajo od konca 5' do konca 3' polimerne verige, kjer se 5' in 3' nanašata na številčenje ogljikov okoli riboznega obroča, ki sodelujejo pri tvorbi vezi fosfatnega diestra v verigi. Takšno zaporedje imenujemo primarna struktura biopolimera.

Biopolimeri na osnovi sladkorja so pogosto težavni glede na konvencijo. Sladkorni polimeri so lahko linearni ali razvejani in so običajno povezani z glikozidnimi vezmi. Natančna postavitev povezave je lahko različna, pomembna pa je tudi orientacija povezovalnih funkcionalnih skupin, kar ima za posledico β- in ß-glikozidne vezi s številčenjem, ki dokončno določa lokacijo povezovalnih ogljikov v obroču. Poleg tega so lahko številne saharidne enote podvržene različnim kemičnim modifikacijam, kot je aminacija, in lahko celo tvorijo dele drugih molekul, kot so glikoproteini.